Honda VFR800X Crossrunner 2011

Težko je verjeti, da je moj prvi stik s Hondo Crossrunner že 14 let nazaj. Aprila 2011 sem pristal na Mallorci, z mešanimi pričakovanji v prtljagi. Prve tiskovne fotografije so me naredile skeptičnega – novo Honda-koncept je na papirju deloval nekoliko okorno in počasi. Toda, kot pogosto v življenju: prvi vtis vara. Ko sem motor zagledal na parkirišču naše baze v sredozemskem jutranjem soncu, je izgledal povsem drugače. Vitkejši, gracioznejši, bolj harmoničen. Le iz stranskega sprednjega kota je bila optika še vedno nekaj, na kar si se moral navaditi – cena, ki so jo morali oblikovalci plačati, da so pravi V4-motor umestili v ta nov crossover-koncept.

Honda je takrat izbrala pragmatičen pristop. Brez marketinških puhlic, brez legendarne zgodovine modela, na katero bi se lahko sklicevali – ampak rezultat trezne tržne raziskave. Preprosto moral je biti motocikel, ki pokriva veliko različnih uporabniških potreb hkrati. Vseznalec za tiste, ki nimajo možnosti imeti za vsako priložnost drugega motocikla v garaži. Ta poštenost me je že takrat navdušila.

Kar pa me ni le navdušilo, temveč naravnost presenetilo, je bil motor. Ta na papirju s 102 KM nespektakularen V4 se je na ovinkastih cestah Mallorce izkazal kot čustveno doživetje. Srčno je kričal po gorskih pokrajinah, z razponom vrtljajev, ki je segal od najnižjih do vrtoglavih 12.000 vrt./min. V vozniški kategoriji, kjer so prevladovali enovaljniki ali dvovaljniki, je ta kultivirani štirivaljnik povsem izstopal – v najboljšem možnem smislu.

Kar mi je iz tistega testa ostalo v spominu do danes, je bilo izjemno ravnovesje motocikla. Hondini inženirji so takrat izvedli 120 testiranj v vetrovniku in vložili nešteto ur v nastavitev podvozja in ergonomije. Rezultat je prepričal: Crossrunner ni bil niti nestabilen niti okoren, ampak točno v tisti zlati sredini, ki daje zaupanje in tudi izkušenim voznikom omogoča hitrost.

Takrat smo ure in ure vozili po razgibanih cestah Mallorce – skozi ozke vasi, po ovinkastih gorskih cestah, vzdolž obale. Povsod je Crossrunner pustil suveren vtis. Kombinirani zavorni sistem z ABS, vzmetenje, ki je bilo za evropske razmere odlično nastavljeno, in obvladljiv položaj sedeža – vse to je dalo občutek, da vozite premišljeno in uravnoteženo motorno kolo. Ne spektakularno, a trdno in zanesljivo v vseh situacijah.

Seveda so bile tudi kritike: Tahometer je bil ob sončni svetlobi težko berljiv, prednapetost vzmetenja na zadnji strani se je dalo nerodno nastaviti s ključem, po daljših razdaljah pa je bil nekoliko tesen kotni položaj kolen občuten. A vse te malenkosti niso mogle pokvariti pozitivnega celotnega vtisa: Honda je ustvarila vsestranskega motorja, ki je spretno zapolnil svojo nišo med športom, turo in vsakdanjo uporabo.

Ko sem nedavno naletel na fotografije mojega takratnega testa na Mallorci, sem se vprašal: Kaj se je pravzaprav zgodilo s Crossrunner? Kako se je obnesla skozi leta? Da bi našel odgovore, sem se poglobil v našo spletno skupnost – in bil presenečen, koliko zvestih oboževalcev ima ta podcenjeni motocikel še danes.

Konsenz, ki se pojavlja v komentarjih, je trajnost prve generacije (2011-2014). "Moj Crossrunner ima zdaj 120.000 km in še vedno deluje kot prvi dan," piše lastnik na forumu 1000PS. V4 motor se zdi skoraj neuničljiv, kar glede na njegov izvor iz preverjene VFR800 ni presenečenje. Motorske okvare so praktično neznane, če se upoštevajo predpisani servisni intervali.

Zanimivo je, da so številni lastniki svoje Crossrunnerje obdržali več let – znak, da je koncept dejansko uspel. Ta vsestranskost, združena s pregovorno Hondino zanesljivostjo, je modelu prinesla zvesto skupnost oboževalcev.

Facelift, uveden leta 2015 (pogosto označen kot druga generacija), je prinesel nekaj pomembnih izboljšav: več moči (129 namesto 102 KM), izpopolnjeno podvozje, boljšo ergonomijo in modernejši videz. Mnogi člani skupnosti vidijo to posodobitev kot uspešno evolucijo, ki je obdržala prvotne prednosti in odpravila slabosti.

Glede na pomanjkljivosti: Kakšne težave so se pojavile v 14 letih praktične uporabe? Konsenz iz različnih forumov in strokovnih poročil prikazuje pretežno pozitivno sliko, vendar razkriva tudi nekatere tipične šibke točke, ki bi jih potencialni kupci rabljenih motorjev morali poznati.

Pri prvi generaciji (2011-2014) lastniki občasno poročajo o težavah s statorjem, delom alternatorja, ki je odgovoren za napajanje. Zgodnji znak tega je postopno slabenje baterije. Popravilo ni pretirano zapleteno, vendar zahteva nekaj delovnih ur – in ga je treba izvesti ob prvih znakih.

Druga posebnost, ki je takrat nisem opazil, a jo pogosto omenjajo dolgotrajni lastniki, zadeva VTEC-sistem motorja. Ta pri približno 7.000 vrt./min preklopi z dveh na štiri ventile na valj, kar vodi do opaznega povečanja moči. V vsakdanji uporabi nekateri vozniki ta prehod dojemajo kot nenaden. V skupnosti so se razvile različne "mehčalne" rešitve, od preprostih prilagoditev vbrizgavanja do posebnih rešitev mapiranja.

Zavore so bile v prvih letih pogosto kritizirane – ne zaradi pomanjkanja zavorne moči, temveč zaradi CBS-sistema (Combined Braking System), ki so ga nekateri vozniki ocenili kot preveč dominanten. Honda je to povratno informacijo upoštevala pri kasnejših posodobitvah modela in naredila nastavitev bolj občutljivo.

Kar zadeva vzdrževanje, je Crossrunner tipičen Honda izdelek: zanesljiv, vendar z nekaj konstrukcijskimi posebnostmi. Preverjanje ventilskega odmika vsakih 24.000 km je časovno zahtevno in zato relativno drago – vendar ga nekateri lastniki zaradi izjemno dolge življenjske dobe ventilov in sedežev ventilov delno izpuščajo ali izvajajo v daljših intervalih.

Kdor danes želi kupiti rabljeno Crossrunner, bo našel zanimivo ponudbo. Prva generacija (2011-2014) je dosegla status cenovno dostopne skrivnosti. Dobro vzdrževani primerki s 50.000-80.000 km so na voljo že od približno 5.000 evrov – privlačna cena za tako vsestranski in zanesljiv motocikel. Druga generacija (od 2015 dalje) bolje ohranja svojo vrednost; tu se cene začnejo pri približno 7.500 evrih in lahko za novejše modele z malo kilometri dosežejo do 10.000 evrov.

Razpoložljivost je na splošno dobra. Pogled na male oglase pokaže, da so posebej dobro vzdrževani primerki s popolno zgodovino vzdrževanja in malo prejšnjimi lastniki pogosto hitro prodani.

Na kaj je treba biti pozoren pri nakupu? Poleg običajnih sumljivcev (zgodovina vzdrževanja, stanje obrabe verige, pnevmatik in zavor) obstaja nekaj modelno specifičnih preverjanj. Pri prvi generaciji je treba preveriti že omenjeni stan statorja – najbolje s testom baterije pri delujočem motorju. Pri VTEC-sistemu je treba paziti na enakomeren prehod pri približno 7.000 vrt./min.

Drug pomemben vidik je pregled zadnjega amortizerja. Pri višjih prevoženih kilometrih lahko pride do izgube olja. Tudi tesen kot kolen, ki sem ga že kritiziral v prvotnem testu, je točka, ki jo bodoči kupci nujno preverijo na daljši testni vožnji – še posebej višji vozniki bi tu lahko imeli težave.

Ko danes, 14 let po mojem prvem stiku s Hondo Crossrunner, pogledam nazaj, sem navdušen nad daljnovidnostjo Hondinih razvijalcev. Kar se je takrat zdelo kot nekakšna čudna mešanica med uveljavljenimi kategorijami, se je izkazalo za vizionarsko. Danes so "crossover" motorji prisotni v vseh razredih prostornine – Kawasaki Versys, Yamaha Tracer serija ali BMW F 900 XR sledijo v bistvu istemu konceptu, ki ga je Honda z Crossrunnerjem vzpostavila.

Kar Hondo še danes dela posebno, je njen značajni V4 motor v razredu vozil, ki ga sicer dominirajo vrstni in V2 motorji. Ta motor ponuja vozniško izkušnjo, ki je mnogi aktualni modeli z motorji optimiziranimi za učinkovitost in emisije ne morejo več ponuditi.

Z današnjega vidika bi Crossrunner priporočil tistim, ki iščejo vsestranski, zanesljiv motor za vsakodnevno uporabo, ne da bi se odpovedali značaju in čustveni vozni izkušnji. Zlasti druga generacija z izboljšano močjo in izpopolnjenim podvozjem ponuja celoten paket, ki se tudi v primerjavi s sodobnimi modeli ne sme skriti.

Izkušnje skupnosti v bistvu potrjujejo mojo takratno oceno: Crossrunner ni motor za ekstremiste – niti za navdušence nad dirkališči niti za offroad pustolovce. Je motor za vsakodnevno uporabo, za vikend izlete, za počitnice s prtljago. In prav v tem vsestranskem spektru uporabe še danes izkorišča svoje prednosti.

Ko pomislim na svoj test na Mallorci, se še posebej spominjam tistega trenutka, ko sem prvič pognal V4 v visoke vrtljaje in hkrati doživel okretno podvozje v ozkih serpentinah – ta kontrast med športnim pogonom in udobnim, obvladljivim položajem na sedežu je ustvaril poseben čar Crossrunnerja. In prav ta čar se zdi še danes neomajen, kar potrjujejo številni navdušeni lastniški pregledi.

Crossrunner morda ni nikoli dosegel kultnega statusa Africa Twina ali Firebladea. A se je izkazal za to, kar je Honda takrat obljubila: zanesljiv, vsestranski spremljevalec za vsakodnevno uporabo – z dodatnim značajem, ki loči preprosto prevozno sredstvo od motorja, ki ga tudi po letih še vedno vozimo z veseljem.