A2-Scrambler v primerjavi - Triumph proti Royal Enfield proti TVS

Prvo motociklistično dirko so verjetno izvedli, ko je bilo izdelano drugo motorno kolo. Toda takrat, v otroških dneh motoriziranih dvokolesnikov, ni bilo specializiranih dirkalnih motorjev in dirkališč, temveč preprosta motorna kolesa in osnovne, pogosto neasfaltirane ceste. V dvajsetih letih prejšnjega stoletja so si gospodje prirejali divje dirke po poljskih poteh in grobih cestah Anglije. Brez določenih tras je šlo le za to, kdo bo hitreje prišel od točke A do točke B. Radijski moderator je enega od teh kaotičnih tekmovanj imenoval "Scramble" in tako so Scramblerji, prvotno pravzaprav modificirani cestni stroji, morda kot prvi segment motornih koles, rojeni. In še vedno obstajajo, veliki in majhni, dragi in poceni. Toda koliko starega pustolovskega duha je še v modernih Scramblerjih? Trije dnevi čez furlanske alpske prelaze nam bodo pokazali, iz kakšnega testa so naši novi in cenovno ugodni Scramblerji.

Trio, ki se na jugu Avstrije postavi na start, deli skupni izvor, a je precej različno. Triumph Scrambler 400 X je verjetno še vedno znana večini. Majhne prostorninske razrede britanske motociklistične znamke pa ne izdelujejo doma v Hinkleyju, temveč pri Bajaju v Indiji, v Puneju. S 40 KM ni le najmočnejši stroj v tem trojčku, temveč je z etiketo cene skoraj 7.000 € tudi najdražji. Scram 411 izvira iz indijskega vodilnega proizvajalca dvokoles, Royal Enfield iz Chennaija, in je zgrajen okoli 411-kubičnega enovaljnega motorja iz stare Himalayanke. S 24 KM ne more konkurirati Triumphu, poleg tega z maso 193,5 kg pri polnem rezervoarju tudi daleč največ tehta. Vendar pa Scram stane le nekaj več kot 5.000 € in ponuja resne hodne razdalje vzmetenja 190 in 180 mm. Kot tretji eksot v krogu, Ronin proizvajalca TVS iz Myhore v Indiji. S svojimi 17-palčnimi pnevmatikami je vprašljivo, ali jo sploh lahko štejemo za scrambler, vendar se serijsko ponaša z dokaj grobimi pnevmatikami, zaščitno ploščo motorja, varnostnimi letvami in mogočnimi 20 KM iz 225-kubičnega enovaljnega motorja, kar jo kljub temu potiska v avanturo, zato smo jo vključili kot tretjo poceni in indijsko A2-motocikel. In poceni je še premalo rečeno, saj je s ceno le 3.800 € TVS Ronin prava kupčija na naši poti.

Naše potovanje se začne na Koroškem na prelazu Nassfeld. Ta prelaz na meji z Italijo s svojimi lepimi, zaobljenimi ovinki in mestoma precejšnjim naklonom nam takoj pokaže, kako dobro se majhni motorji naših A2-scramblerjev prilegajo prihajajočim alpskim cestam. Kot zmogljivosti razvajeni Evropejci hitro postavimo pod vprašaj praktičnost 20 KM TVS Ronin in 24 konjskih moči Royal Enfield Scram 411. Toda naši prvi kilometri takoj pokažejo, da čeprav ne bodo zmagali na dirkah pospeševanja, lahko vseeno ponudijo užitek v vožnji. Triumph uspeva v ovinkih navzgor še pospeševati, na Scram in Ronin pa gre bolj umirjeno naprej. Royal Enfield pri tem pokaže bolj tradicionalen, tiktakajoč značaj enovaljnika. Ima z 32 Nm le malo manj navora kot Triumph z večjo prostornino in 37,5 Nm, ki pa na Scram pride že pri 2.250 vrtljajih prej pri 4.250 vrt/min. Zaradi tega tudi Royal Enfield ne vleče veliko počasneje v hrib. Na TVS Ronin pa je z njenimi 19,93 Nm navora potrebna potrpežljivost ali veselje do upočasnitve. Vsi trije motorji ponujajo dobro kulturo delovanja, dostopno doziranje in nepretresljive krivulje moči. Da mora TVS pri enaki hitrosti najbolj delati, se opazi pri rahlih, visokofrekvenčnih vibracijah, vendar ne v moteči meri. Ampak, mimogrede, koliko gre sploh z A2-scramblerji? Po prelazu Nassfeld nadaljujemo zahodno in pri tem se peljemo tudi po ravnejših cestah. Medtem ko se Triumph zlahka pelje do avtocestnih hitrosti in še naprej, Scram 411 pri približno 110 km/h opazno izgubi sapo, doseže največ okoli 125 km/h. TVS Ronin mora že pri 90-95 km/h dati vse od sebe. Z nekaj vetra v hrbet in veliko zagona se še da prebiti mejo 100 km/h.

Italijanska stran prelaza Nassfeld je precej ožja in bolj ovinkasta kot avstrijska severna rampa, kar je šele začetek. Naš dnevni cilj je MoHo Motorradhotel Bellavista v Ravasclettu, zato se moramo držati zahodno. Namesto dolgočasnega obvoza preko Tolmezza izberemo izjemno ozki in zaviti prelaz Lanzenpass, ki v širokem loku povezuje Pontebbo s Paularom. Tukaj je zahtevano rokovanje z našim A2-Scramblerjem. Ozka, ponekod zelo poškodovana cesta se vije med pašniki in gostim gozdom ob skalnih stenah in zahteva čisto vozno linijo za uspešen prehod. Scram 411 in Scrambler 400 X zaradi 100/90-19 sprednjega kolesa potrebujeta malo več vnosa preko krmila, da agilno vijugata skozi ovinke. Triumph pri tem še nekoliko hitreje in natančneje prečka radije, medtem ko Scram nekoliko počasneje sledi vozni liniji. Glavni razlog za to so razlike v hodu vzmetenja. Scrambler 400 X je s 150 mm bolje prilagojen za cesto in ostaja pri neravninah v nagibu stabilnejši, medtem ko so odseki s slabim asfaltom na Royal Enfieldu zaradi 190 in 180 mm hoda vzmetenja udobnejši. Podatkov o hodu vzmetenja Ronina pri TVS ni, vendar so rezerve vzmetenja zagotovo najkrajše. Kljub temu najmanjši motocikel indijskega A2-Scramblerja presenetljivo dobro deluje.

Njihov položaj sedenja se v nasprotju z drugima dvema tekmicama oddaljuje od tipične pokončne drže Naked Bike v smeri Cruiser-sedežnega položaja. Stopalke so nameščene zelo naprej, krmilo pa sega precej proti vozniku, kar ohranja kot kolena skoraj pravokoten in držo telesa sproščeno. V tem položaju Ronin presenetljivo agilno krmari skozi ovinke. Zelo voljno pade v nagib in tam stabilno sledi voznemu pasu. Za svojo cenovno točko je nevzmeteno vzmetenje presenetljivo dobro nastavljeno. Ni pretirano mehko, ponuja stabilnost v nagibu in hkrati sprejemljiv udobje pri trših udarcih. Največji nagibni kot TVS motornega kolesa je precej omejen, vendar se z Roninom tako ali tako ne mudi. Namesto tega se sproščeno in brez napora vijuga skozi ovinke in še vedno imaš kapaciteto za uživanje v pokrajini. Vsi trije A2-Scramblerji povzročajo široke nasmehe pod čelado, ki so vidni tudi po našem prihodu v MoHo Bellavista. Tukaj uživamo v odlični storitvi, usmerjeni na motoriste, in si pridobimo še nekaj nasvetov o poteh v okolici. Naslednji dan bo namreč pustolovski.

Panoramski razgledi na vrhove, prelaz Forcella in še več - v Furlaniji-Julijski krajini je še vedno veliko gorskih cest, kjer je dovoljeno legalno voziti po neasfaltiranih poteh. Neposredno v Ravascletto, skoraj na pragu našega hotela, se začne avantura in po nekaj sto višinskih metrih že dvigujemo prah pod našimi A2-scramblerji. Čez dan prevozimo različne podlage, od ravnega makadama, preko izpranih delov, do blatnih ali strmih. Royal Enfield Scram v ohlapnem terenu pokaže svojo tesno povezanost s 411er Himalayan in brez težav prečka ovire zahvaljujoč dolgim hodom vzmetenja in ergonomiji, ki je zelo primerna tudi za stoječe vožnje. Triumph nekoliko trše prečka neravnine in zahteva več premisleka pri izbiri linije, da ne bi zapustil poti, vendar pa Scrambler 400 X kot edini v tem triu ponuja dovolj moči, da omogoča majhne drifte in druge igrice s trakcijo. Na Scramu je za to potrebna zelo odločna roka na plinu, Ronin pa je skoraj nemogoče spraviti iz ravnotežja.

Ronin je v offroadu pravzaprav svoje poglavje, predvsem zaradi ergonomije. Daleč naprej postavljene stopalke onemogočajo vožnjo stoje. Sprva sem bil nagnjen k temu, da ji odrečem offroad sposobnosti in jo razglasim za čisto cruiser-naked-bike. A potem se spomnim svojega časa v indijskem Himalaji in kako so tam domačini na točno takšnih motorjih, kot je Ronin, premagovali še tako divje ceste. Potreben je le drugačen pristop. In glej ga zlomka, namesto da bi šlo stoje, gre naprej s tleskanjem in to sploh ne slabo. Zaradi nizke teže le 162,5 kg s polnim 14-litrskim rezervoarjem in nizke višine sedeža 795 mm, noben prehod ne deluje grozeče, nobena ovira zastrašujoče. Preprosto nadaljujte s konstantnim plinom in za Ronin praktično ni ovir. Pri tem je potrebne manj tehnike in aktivnega vožnje kot pri stoječi vožnji, kar lahko tudi prinese veliko zabave. Ostane več časa za uživanje v okolici in upočasnjenem značaju indijskega cruiser-scramblerja pod vami. Po mnogih urah igre v pesku in makadamu se vrnemo na Lanzenpass in se blizu njegovega severnega vrha po neasfaltirani poti vrnemo v Avstrijo, kjer prenočimo na Straniger Almu. Deloma grobi offroad odseki niso izzvali le nas motoristov, temveč tudi material. Na koncu na Triumphu zasveti opozorilna lučka na prikazovalniku in Scram 411 ima občasno težave z zagonom. Zanimivo je, da prav TVS Ronin, ki je na papirju najmanj primeren in daleč najcenejši, prenese potovanje, kot da se ni nič zgodilo.

Pot nazaj vodi po makadamski cesti navzdol v Ziljsko dolino in nato vzhodno nazaj proti prelazu Nassfeld. Na široki državni cesti si lahko še enkrat ogledamo pragmatične lastnosti treh A2-scramblerjev. Vsi so varčni, čeprav so tu precejšnje razlike. Poraba Triumph Scrambler 400 X je približno 3,5 L/100 km, kar je precej nizko, vendar z majhnim rezervoarjem s prostornino 13 litrov ne pride daleč. Royal Enfield Scram 411 porabi približno 3,2 L/100 km, kar je nekoliko manj, vendar lahko z rezervoarjem s prostornino 15 litrov prevozi več. In mala Ronin je skoraj zmagovalka v dosegu v testu. Njena poraba kljub velikemu deležu vožnje s polnim plinom znaša le nekaj več kot 3 L/100 km, kar z rezervoarjem s prostornino 14 litrov omogoča celo 450 km in nekaj več brez postanka za gorivo. Druge praktične lastnosti treh scramblerjev so nizki stroški zavarovanja in servisa. Servisni intervali pa se močno razlikujejo. Triumph potrebuje pregled le enkrat letno oz. na vsakih 16.000 km, Royal Enfield Scram 411 pa na vsakih 5.000 km in TVS Ronin na vsakih 6.000 km.

Naše tridnevna avantura z A2-Scramblerji nam je ponovno pokazala, kako malo je potrebno za užitek v vožnji. Kljub razlikam so se vsa tri motorna kolesa izkazala na določenih področjih in nikoli ni bilo spora, kdo bo nadaljeval vožnjo na katerem motorju. Hkrati pa trije Scramblerji nagovarjajo različne ciljne skupine. Triumph Scrambler 400 X je namenjen tistim, ki se ne zadovoljijo z umirjeno vožnjo, ki cenijo kakovostno izdelavo in so za to pripravljeni tudi plačati. Britanka zagotovo ponuja najbolj vsestranski celoten paket izmed trojice. Royal Enfield zaradi manjše moči zahteva nekoliko več potrpljenja na asfaltu, lahko pa se v terenu pelje dlje kot Triumph. Kdor se načeloma ne mudi, a želi s Scramblerjem napasti tudi bolj grobe poti, naj si podrobneje ogleda Scram 411. TVS Ronin ostaja do konca našega potovanja eksot v ekipi, ne le glede blagovne znamke, temveč tudi glede voznih zmogljivosti. Da bi uživali v vožnji z Roninom, se morate nanjo definitivno navaditi. Ko pa enkrat potlačite željo po hitri ali stoječi vožnji, začnete uživati v udobnosti in stoični suverenosti motorja. Ne glede na to, kakšne ovire vam pot postavi na pot, se z TVS Roninom neobremenjeno prebijate skozi in se nikoli ne počutite pod stresom ali preobremenjeni. To je velik plus zlasti za manj izkušene voznike. Poleg tega je Ronin tako ugoden, da si ga lahko lažje privoščijo tudi mladi.